Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli
svoje ponižanje svoje gorje,
krik mašcevanja na ustnih zatrli,
ga zakopali globoko v srce.

Toda glej, planil vihar je presilen,
kot pajcevine raztrgal okov,
šinil je zopet žar novega dneva,
tja do poslednjih primorskih domov.

Strojnice svojo so pesem zapele,
zrak je pretreslo grmenje topov,
širne poljane so v ognju vzplamtele,
klic je svobode vstal sredi gozdov.

Vstala Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov cas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si koncno svoj pravi obraz.